Našli bomo rešitev
10 civilno družbenih načel za reševanje problema državnih dolgov
Posledice zadolženosti držav se odražajo v tem, da se prepotrebna javna sredstva preusmerijo k upnikom, namesto da bi se porabila za razvojne prioritete. Čeprav mehanizem za multilateralno obvladanje dolgov v marsikaterih krogih velja za nerealističen in nedosegljiv politični cilj, nima nobene verodostojne, celovite politične alternative. Zadolžene države so odvisne od neureditve, za katero so značilne ad hoc operacije, v katerih se uveljavljajo potrebe in interesi upnikov, potekajo pa v razdrobljenem prostoru netransparentnih, neformalnih upniških forumov. Sedanja praksa MDS-a spodbuja brezbrižno posojanje prezadolženim državam, saj zasebni upniki pričakujejo, da jih bo rešila njegova finančna podpora.
Prevedena publikacija Našli bomo rešitev: 10 civilno družbenih načel za reševanje državnih dolgov
Rešitev problema dolga oziroma obvladanje dolga se ne izvede nujno s pomočjo prestrukturiranja. Izvede se lahko tudi s pomočjo odpusta/odpisa dolga, pri katerem se upnik v bistvu odloči, da bo neodplačan dolg deloma ali v celoti odpisal. Država dolžnica se lahko odloči tudi, da bo enostransko oporekala dolgu in da ne bo odplačala dolga, ki ga šteje za nelegitimnega, sovražnega oziroma nezakonitega: na primer dolga, ki je nastal pod prejšnjo vlado v nasprotju z notranjim ali mednarodnim pravom.
Državni dolg po vsem svetu dosega najvišje vrednosti doslej. Države s srednjim dohodkom beležijo raven zadolženosti, kakršne ni bilo vse od »izgubljenega desetletja razvoja« v 80. letih, medtem ko MDS ocenjuje, da ima trenutno 47 odstotkov držav z nizkim dohodkom težave z dolgom oziroma so v veliki nevarnosti, da jih bodo imele. Kot kažejo podatki organizacije Jubilee Debt Campaign, so se odplačila dolga držav v razvoju med letoma 2010 in 2018 povečala za 85 odstotkov, v najbolj prizadetih državah pa se očitno zmanjšuje javna poraba, kar pomeni, da breme dolgov že neposredno vpliva na uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja (SDG). Naslednji val dolžniških kriz se je že začel, njegove človeške posledice pa že čuti prebivalstvo po vsem globalnem jugu.
Civilna družba je v preteklosti tehtno prispevala k razpravi o tem, kako priti do takšne rešitve: od prispevka Oscarja Ugartecheja in Alberta Acosta preko AFRODAD-a pa do arbitražnega postopka, ki sta ga zastopala Kunibert Raffer in Jürgen Kaiser. Ti predlogi se uvrščajo ob bok institucionalnim predlogom, kot sta predlog Anne Krueger za mehanizem prestrukturiranja dolgov pod vodstvom MDS-a iz leta 2002 in UNCTAD-ov načrt za obvladanje dolgov iz leta 2015.
Vendar pa politični postopki za uresničitev tega programa še niso dosegli ravni ambicioznosti samih predlogov. Zadnji resni poskus v okviru ZN-ja leta 2015 je razvodenel zaradi odpora zahodnih vlad. Po drugi strani se institucionalne zmožnosti usmerjajo k preprečevanju kriz, na primer z zavzemanjem za izboljšanje zmožnosti za upravljanje dolga in transparentnost podatkov v državah z nizkim dohodkom. Ta prizadevanja so koristna, vendar niso zadosten odgovor na probleme, s katerimi smo soočeni. Brez sistema, ki bi prezadolženim državam omogočil nov začetek na podlagi pravočasne, poštene, pravične in trajne rešitve, bodo prizadevanja za izboljšanje preventive Sizifovo delo.
Ta zabeležka je nastala s finančno podporo Evropske unije (v okviru programa »Povečanje zavedanja javnosti o razvojnih vprašanjih in spodbujanje razvojnega izobraževanja v Evropski uniji« [DEAR]) in inštituta Bread for the World. Za vsebino te publikacije odgovarjajo izključno Eurodad in avtorji te zabeležke, tako da je nikakor ni mogoče šteti za izraz stališč financerjev.
Evropska mreža za dolg in razvoj (EURODAD) je mreža 50 organizacij civilne družbe iz 20 evropskih držav, ki si prizadeva za transformativne, pa vendar konkretne spremembe globalnih in evropskih politik, institucij, pravil in struktur za okolijsko vzdržen finančni in ekonomski sistem pod demokratičnim nadzorom, ki bi odpravil revščino in vsakomur zagotovil človekove pravice.
